Nekateri elementi jezika, ki jih navadno ne imenujemo afiksi, se vendar uporabljajo pri tvorjenju besed na nek poseben način, po nekih posebnih pravilih. Skoraj vedno gre v osnovi za zlaganje po običajnih načelih za sestave in frazne besede, vendar z dodatno posebnostjo. Takšne elemente lahko imenujemo afiksom podobni elementi. Drugi elementi nastopajo tako pogosto v zloženkah, da se tudi oni zdijo afiksi, čeprav dejansko v celoti sledijo običajnim pravilom besedotvorja. Tudi takšne elemente lahko imenujemo afiksom podobni elementi.

Afiksom podobni koreni in zloženke

Tu je nekaj zgledov navadnih korenov, ki so pogosto uporabljeni, kot da bi bili afiksi.

FIN

FIN je često uporabljen na način predpone, da prikaže dokončanost dejanja namesto kot predpona uporabljenega el: finkanti, finfari, finmanĝi.

HAV, PLEN, RIĈ

Koreni HAV, PLEN in RIĈ so uporabni na način pripone za natančnejšo določitev pomena pridevnika: barba → barbhava, trua → truhava, manka → mankohava, ama → amoplena, brua → bruoplena, flora → florplena, fuma → fumoplena, ora → ororiĉa, herba → herbriĉa, senta → sentriĉa.

KELK

KELK v vlogi predpone prikazuje večkratnost z nedoločenim nevelikim številom (večjim kot ena): kelkdek = "nekaj deset", kelkcent = "nekaj sto", kelkmil = "nekaj tisoč". Bodite pozorni na naglas: kElkcent, kElkmil. KELK ni besedica, ampak koren. Zato takšnih besed ne moremo pisati narazen. Ne pišite kelk dek, kelk mil, ampak kelkdek, kelkmil. Vedno je mogoče namesto tega reči in napisati: kelkaj dekoj, kelkaj miloj itd.

KELK v vlogi pripone prikazuje dodatek nedoločenega števila (večjega od ena): dekkelke = "deset in nekaj", tridekkelk-jara = "star trideset in nekaj let".

Včasih vidimo kot predpono uporabljeni KELK v pomenu "približno, blizu, okoli": kelkmil = "približno tisoč". To je v nasprotju s prej prikazano uporabo po Zamenhofu in je odsvetovano.

KELK se uporablja kot predpona tudi pri tabelnih besedah na I za poudarjanje nedoločenosti: kelkiuj = "nekateri", kelkiom = "nekoliko". Včasih uporabljena oblika kelkiu (brez J) je v nasprotju sama s seboj. Iu prikazuje natančno en osebek, medtem ko KELK prikazuje več kot enega.

Besede s pripono ON

Zloženke s pripono ON se često uporabljajo v vlogi predpone: duonhoro = "polovična ura, pol ure", kvaronlitro = "četrtinski liter, četrt litra", milonmilimetro = "tisočinski milimeter, tisočinka milimetra", trionparto = "tretjinski del". Namesto tega je mogoče tvoriti običajne sestave, npr.: horkvarono (= "četrtina ure"): Pasis certe horkvarono, antaŭ ol la floreto povis denove rekonsciiĝi. Vendar so oblike kot horkvarono skrajno redke.

DUON v vlogi predpone ima v nekaterih primerih poseben pomen: "približno pol, nepopolno, skoraj". duonnuda = "skoraj gol", duonkuirita = "ne popolnoma kuhan".

Pri sorodstvenih besedah ima DUON dva posebna pomena. Pri njih prikazuje sorodstvo po le enem od staršev in tudi sorodstvo, nastalo s ponovno poroko: duonfrato = 1. brat, s katerim imamo skupnega le enega od staršev, 2. sin očima ali mačehe; duonfilo = sin moža ali žene; duonpatro = novi mož matere; duonpatrino = nova žena očeta.

VIC

VIC se uporablja kot predpona za prikaz zadeve ali osebe, ki nadomešča ali lahko nadomesti nekaj ali nekoga: vicprezidanto = "nadomestni predsednik, podpredsednik", vicdirektoro = "direktorjev namestnik", vicrado = "rezervno kolo".

Koren VIC lahko uporabljamo v vlogi predpone tudi za sorodstvo, nastalo s ponovno poroko: vicpatro, vicfilo, vicfrato. Pri takšnih besedah z DUON, ki lahko imajo oba pomena elementa DUON pri sorodstvu, raje uporabljajmo VIC za sorodstvo zaradi ponovne poroke in DUON le za dejansko polovično sorodstvo.

VIR

VIR se uporablja v vlogi predpone za prikaz moškega spola. Primerjajte s pripono IN. Tako lahko uporabimo VIR samo pri nečem, kar ima lahko spol in le pri besedah, ki nimajo naravnega moškega spola že same po sebi.

VIR se uporablja kot predpona predvsem pri besedah za živali: virĉevalo, virkato, virbovo, virhundido, virbesto.

Tudi pri besedah za ljudi lahko uporabljamo VIR kot predpono: virhomo, virprezidanto, virsekretario. Toda pri besedah za ljudi običajno raje uporabljamo VIR kot pridevnik: vira homo, vira prezidanto, vira sekretario.

Zelo pogosto pa VIR izpustimo, čeprav gre za žival ali človeka moškega spola.

Zapomnite si, da samostojna beseda viro vedno pomeni "odraslega moškega", medtem ko predponski VIR označuje le moški spol (niti človeškost niti odraslost). Beseda vira prikazuje včasih samo moški spol, včasih pa glede na kontekst vključuje človeškost in odraslost.

Afiksom podobni predlogi

Besede s predlogom v vlogi predpone so najčešče frazne besede. Predlog je uporabljen kot predpona tiste besede, na katero se nanaša v popolni frazi:

Predlog v vlogi predpone je lahko tudi določilni predelement v sestavi. V takšni besedi predlog sploh ni funkcijski kazalnik kasnejšega (glavnega) elementa, ampak se nanaša na nekaj drugega:

Kadar uporabljamo takšno besedo v stavku, se kot predpona uporabljeni predlog često ponovi pred tistim, na kar se resnično nanaša: Li eliris el la dormoĉambro kaj eniris en la manĝoĉambron. A pogosto ne ponovimo predloga pred tistim, na kar se nanaša, ampak uporabimo drug predlog: Ĝi parolas nur pri tiaj instruoj, kiuj ne kontraŭparolas al la scienco. Al namesto ponovitve predloga kontraŭ. Tisto, na kar se predlog v vlogi predpone nanaša, se lahko često pojavi kot predmet takšnega glagola: La belan Saran li jam kelkfoje ĉirkaŭiris. = Ĉirkaŭ la bela Sara li jam kelkfoje (ĉirkaŭ)iris. Zelo pogosto pa je predmet takšnega glagola nekaj čisto drugega brez neposredne povezave s predlogom v vlogi predpone: Alportu al mi metron da nigra drapo.

El

El je lahko čisto običajno predlog v vlogi predpone v sestavah in fraznih besedah, npr. eliri (sestava) = "iti iz česa", elbati (sestava) = "tolči nekaj iz nečesa", el (la) lito → ellitiĝi (frazna beseda) = "dvigniti se iz postelje".

Ampak el v vlogi predpone se v sestavah uporablja tudi v posebnem pomenu "v celoti, do konca, do pripravljenosti, do izida, do okvare, do izničenja":

Nekatere takšne besede z el so dobile poseben (figurativen) pomen:

Če je tveganje zmede med lastnim pomenom predloga el in posebnim "dokončnim" pomenom, uporabimo kaj drugega v vlogi predpone, da izrazimo pomen "do konca". Tako se uporablja npr. tra, for, SAT in FIN. Vendar moramo biti vedno pozorni, da uporabljeni koren ali besedica smiselno ustreza, npr.: trabori, trakuri, forkaŝi, satmanĝi, finkanti, finfari, finmanĝi itd. Takšen pomen lahko prikažemo tudi z daljšim izrazom, kar je često najboljša rešitev: legi ĝisfine, kuri tra la tuta urbo, manĝi ĝis sateco, kanti ĝis la fino, kanti la tutan kanton itd.

Pri

V fraznih besedah (s končnico A ali E) je pri v vlogi predpone uporabljen na običajen način, npr.: pri amo → priama = "tak, da se tiče ljubezni", pri nutro → prinutra = "tak, da se tiče prehranjevanja".

V sestavah ustvarja pri v vlogi predpone prehodne glagole. Ali naredi neprehodni glagol prehoden ali naredi iz že prehodnega glagola nov prehodni glagol. Navadno ima takšen glagol s pri kot predmet izvirno prislovno določilo s pri:

V nekaterih primerih ima takšen glagol s pri predmet, ki izvirno ni bilo prislovno določilo s pri, ampak npr. prislovno določilo z de ali al. V takšnih besedah je pri izgubil svoj lastni pomen in je uporabljen le za spremembo stavčnih funkcij. Pri je tako uporabljen zlasti v nekaterih tradicionalnih glagolih:

Kot predpona uporabljeni pri v nekaterih primerih služi le za to, da daje glagolu nov pomen, ki je nekako povezan z izvirnim pomenom:

Pri takšni uporabi je pri podoben priponi UM.

Druge afiksom podobne besedice

Razen predlogov se tudi mnoge druge besedice uporabljajo v vlogi predpone na različne načine. Tukaj bodo prikazani samo nekateri pomembni zgledi takšne uporabe.

Ĉi

Krajevna besedica ĉi se zelo pogosto uporablja kot predpona v fraznih besedah s končnico A ali E. Navadno uporabimo za večjo jasnost vezaj za ĉi:

Zapomnite si, da je ĉi samostojna beseda v tiu ĉi, ĉi tiu, tie ĉi, ĉi tie itd. Ne uporabljajte tam vezaja.

Fi

Medmet fi se često uporablja kot predpona v pomenu "vreden zaničevanja, ogaben". Kot predpona fi prikazuje subjektivno zgražanje ali moralno obsojanje proti tistemu, kar stoji zadaj:

Kot predpona uporabljeni fi in pripona AĈ sta si podobna. Fi je bolj subjektivne narave. Izraža zgražanje in zaničevanje. AĈ je bolj objektivne narave. Prikazuje neprimernost in slabo kakovost.

For

Besedica za kraj in gibanje for se pogosto uporablja kot predpona pri besedah dejanja: foriri, foriro, forkuri, forkurado, forfali, forĵeti, forŝiri, forpermesi, fortimigi, forargumenti, forbuĉi, fordormi, foresti, foresto. Vse takšne besede so čisto navadne sestave. Često lahko uporabimo tudi de v teh besedah: forŝiri ≈ deŝiri, forpreni ≈ depreni, fortranĉi ≈ detranĉi. A for daje močnejši pomen.

Mem

Kot predpona uporabljeni mem ima dva različna pomena: 1. "brez pomoči drugega": memvole, memlerninto, memdisciplino, memstara, memkompreneble. 2. "samemu sebi, sam od sebe, samega sebe": memestimo, memamo, memdefendo, memmortigo, memportreto, memofero. Če je pomen "samega sebe", lahko uporabimo tudi sin v vlogi predpone.

Ne

Kot predpona uporabljeni ne prikazuje odsotnost, pomanjkanje česa (npr. lastnosti): neĝentila, nelonge, nefermita, nematura, nelerta, nekomprenebla, nelegeble, nekredebla, nejudo = "človek, ki ni žid", ne-Kopenhagano = "oseba, ki ne stanuje v Kopenhagnu".

Sin

Zaimek si s končnico N je pogosto uporabljen kot predpona namesto mem v pomenu "samega sebe": sinfido, sindefendo, singarda, sindona.

Sin kot samostoječo besedo je mogoče uporabiti samo v tretji osebi. A sin kot predpona se uporablja tudi v prvi in drugi osebi: Kontraŭ s-ro K. mi estos singarda. = Mi gardos min kontraŭ s-ro K.

Besede s predpono sin so frazne besede, ki izhajajo iz nedoločniške fraze: sin defendi → [sin defendi]-(dejanje)-O → sindefendo = "dejanje braniti samega sebe"

Takšna beseda s predpono sin ima lahko vsako končnico razen glagolskih: sinfido, sinfida, sinfide. Če hočemo uporabiti glagolsko končnico, se moramo vrniti k izvirni frazi, kjer je sin ločena beseda. Če se sin ne nanaša na tretjo osebo, ga moramo tedaj spremeniti v min, nin ali vin glede na smisel:

V takšnih besedah ohranimo končnico N pri sin. Navadno pa končnice N (tako kot končnice J) v zloženih besedah odpadejo.