Zvrsti besed
V esperantu obstajata dve zvrsti besed: besede s končnicami in besedice:
Besede s končnico
Največ besed v esperantu je besed s končnico. Besede s končnico imajo koren (ali več korenov) + končnico, ki določa besedno vrsto, npr.: patr/o, roz/o, sun/o, am/o, kol/tuk/o, san/a, verd/a, hel/ruĝ/a, eg/e, aparten/i, bril/as, est/os, rond/ir/as.
Koreni izražajo najrazličnejše zadeve: živali, ljudi, dejanja, lastnosti, abstrakcije, konkretne zadeve itd. Koren ne more nastopati samostojno kot beseda, ampak potrebuje končnico. Obstaja devet besedotvornih končnic: O, A, E, I, AS, IS, OS, US in U. Če dodamo katero koli izmed teh končnic korenu, ta postane beseda. V načelu lahko kateri koli koren prejme katero koli končnico: hom/o, hom/a, hom/e, hom/i, hom/as itd., blu/o, blu/a, blu/e, blu/i, blu/as itd., kur/o, kur/a, kur/e, kur/i, kur/as itd.
Nekatere korene uporabljamo v glavnem pri zlaganju besed. Imenujemo jih pone (afiksi): EBL, UL, MAL, GE idr.
Besedica ne potrebuje končnice, ampak lahko nastopi v stavku takšna, kakor je. Besedice so omejena skupina besed, ki prikazujejo zelo temeljne pojme, slovnične odnose itd. So predvsem predlogi, npr. al, de, en; osebni zaimki, npr. mi, vi, ŝi; samostalniške besedice in pridevniške besedice, npr. kiu, tiu, kio, tio, kia, tia, kies, ties, ambaŭ; števniki, npr. unu, du, tri, dek, cent; vezniki, npr. kaj, aŭ; podredni vezniki, npr. ke, ĉu, se; prislovne besedice, npr.: kie, tie, for, kiam, tiam, baldaŭ, hodiaŭ, kial, tial, kiel, tiel, kiom, tiom, ankaŭ, eĉ, jes, ne; medmeti, npr. adiaŭ, bis, ho.
45 izmed besedic izgleda, kot da bi imele končnico, izgledajo zložene, a so nezložene: tio, tia, kio, kie, iu, iel, ĉiam, ĉiom, nenial, nenies idr. Te besedice imenujemo tabelne besede (ali korelativi).
Stavčne funkcije
Stavek je niz besed, ki skupaj izražajo misel. Stavčni člen je beseda ali skupina besed, ki nastopajo kot enota v stavku.
Najpomembnejši stavčni člen je povedek. Je glagol z neko izmed končnic AS, IS, OS, US in U (navadno ne I): iras, sidis, batos, vidus, pensu itd. Povedek prikazuje, za kakšno vrsto dejanja ali stanja gre.
Povedek je središče stavka. Vsi drugi (glavni) deli stavka se na različne načine nanašajo na povedek. Imajo različne stavčne funkcije, npr. osebek, predmet, prislovno določilo, zvalnik, povedkovo določilo.
-
La junulo legas libron. - Mladenič bere knjigo.
Glagol legas je povedek. La junulo je osebek. Libron je predmet. Stavčna funkcija osebka je prikazana z odsotnostjo funkcijskega kazalnika (z imenovalnikom). Stavčno funkcijo predmeta kaže prisotnost tožilniške končnice -N.
-
Ŝi veturis tutan tagon per sia aŭto. - Vozila se je ves dan s svojim avtom.
Stavčni člen tutan tagon je tožilniško prislovno določilo, ki prikazuje, kako dolgo je trajalo dejanje. Stavčni člen per sia aŭto je predlogovno prislovno določilo, ki obvešča o sredstvu, ki se uporablja za dejanje. Stavčno funkcijo prvega prislovnega določila kaže tožilniška končnica -N. Stavčno funkcijo drugega prislovnega določila kaže predlog per.
-
Andreo, ĉu vi renkontis Paŭlon hodiaŭ? - Andrej, ali si danes srečal Pavla?
Stavčni člen Andrej je zvalnik.
-
La apartamento de Andreo estas malgranda. - Andrejevo stanovanje je majhno.
Stavčni člen malgranda je osebkovno povedkovo določilo. Opisuje osebek la apartamento s povedkovim glagolom estas:
Obstajajo trije pripomočki za prikaz stavčne funkcije: imenovalnik, tožilniška končnica N in predlogi.
Stavčni člen se sestoji iz glavne besede, h kateri so lahko dodani različni opisi:
-
Andreo loĝas en bela apartamento kun du ĉambroj. - Andrej biva v lepem stanovanju z dvema sobama.
V krajevnem prislovnem določilu je samostalnik apartamento glavna beseda. Poleg tega vsebuje prislovno določilo pridevnik bela, ki je prilastek glavne besede, in stavčni člen kun du ĉambroj, ki je dopolnilo samostalnika apartamento. (Podrejeni stavčni člen kun du ĉambroj se ne nanaša neposredno na povedek, ampak je le del prislovnega določila en bela apartamento kun du ĉambroj.)
Glej tudi seznam slovničnih izrazov v Uvodu.