Tu so kratka pojasnila pomembnih slovničnih izrazov, uporabljenih v tej slovnici. Pojasnila so izražena iz vidika esperantske slovnice. V drugih slovnicah (o esperantu ali drugih jezikih) so lahko izrazi uporabljeni na nekoliko drugačne načine. Izrazi v tej slovnici lernu! bolj ali manj sledijo uporabi v Plena Analiza Gramatiko Kalocsaya in Waringhiena.
- adjektivo (adjektiv (pridevnik))
- Beseda, uporabljena za opis samostalnika ali samostalniške besedice.
- adjekto (adjekt (prislovno določilo))
- Stavčni člen, ki pove, na kateri način, na katerem kraju, v katerem času, s katerim sredstvom itd. se zgodi dejanje (ali stanje) povedka. Vsak stavčni člen razen povedka, osebka, predmeta in povedkovega določila, je prislovno določilo.
- adverbo (adverb (prislov))
- Beseda, uporabljena za opis nečesa, kar ni samostalnik ali samostalniška besedica (to je glagola, pridevnika, pridevniške besedice, drugega prislova, prislovne besedice ali cele povedi).
- afikso (afiks (pona))
- Koren, ki je uporabljen predvsem za tvorjenje zloženih besed: pripona ali predpona.
- afrikato (afrikata (zlitnik))
- Soglasnik narejen s popolno zaporo, katero samo toliko omehčamo, da zrak lahko prehaja s prasketajočim zvokom. Zliti glas iz zapornika in pripornika (c, ĉ, ĝ).
- aktivo (aktiv (tvornik))
- Običajen način povedi, v kateri je osebek tisti, ki vrši dejanje povedka. Glejte trpnik.
- akuzativo (akuzativ (tožilnik))
- Funkcijska končnica -N.
- apozicio (apozicija (pristavek))
- Stavčni člen, ki (navadno) stoji takoj za drugim stavčnim členom in prikazuje isto zadevo z drugimi besedami.
- epiteto (epiteton (prilastek))
- Pridevnik, pridevniška besedica, prislov ali prislovna besedica, ki neposredno opisuje drugo besedo.
- finitivo (finitiv (določnik))
- Oblika glagola, ki se lahko uporabi kot povedek.
- frikativo (frikativ (pripornik))
- Soglasnik narejen z nepopolno zaporo (zoženjem), skozi katero teče zrak s prasketajočim zvokom (f, s, h, v, z)
- futuro (futur (prihodnjik))
- Glagolska oblika, ki izraža dejanje ali stanje v prihodnjem času.
- imperativo (imperativ (velelnik))
- Glagolski naklon, ki prikazuje zapoved (ena od rab želelnika v esperantu).
- indikativo (indikativ (povednik))
- Glagolski naklon, ki prikazuje stvarna in resnična dejanja in stanja.
- infinitivo (infinitiv (nedoločnik))
- Glagolski naklon, ki nepristransko imenuje dejanje ali stanje, ne da bi prikazal, ali gre za stvarnost, željo ali domišljijo.
- interjekcio (interjekcija (medmet))
- Besedica za vzklik.
- kondicionalo (kondicional (pogojnik))
- Glagolski naklon, ki prikazuje nestvarna, domišljijska ali fantazijska dejanja in stanja.
- konjunkcio (konjunkcija (veznik))
- Besedica, ki povezuje stavčne člene, ki imajo enako vlogo v povedi.
- konsonanto (konzonant (soglasnik))
- Jezikovni glas, narejen z nekakšno zaporo zračnega toka.
- lateralo (lateral (obstranski glas))
- Soglasnik narejen z zaporo samo sredi ust. Zrak teče prosto ob jeziku.
- modo (modus (glagolski naklon))
- Katera od kategorij glagolskih oblik, ki izražajo različne odnose govorca do povedanega. Glagolski nakloni v esperantu so nedoločnik, povednik, želelnik in pogojnik.
- nazalo (nazal (nosnik))
- Soglasnik narejen s popolno zaporo ust. Namesto skozi usta gre zrak skozi nos.
- negacio (negacija (nikalnica))
- Nikalna besedica.
- nominativo (nominativ (imenovalnik))
- Samostalnik ali samostalniška besedica, ki nima funkcijskega kazalnika (predloga ali tožilniške končnice).
- numeralo (numerale (števnik))
- Besedica, ki izraža število.
- objekto (objekt (predmet))
- Stavčna funkcija, ki prikaže, kaj je naravnost prizadeto zaradi dejanja povedka. V nekaterih primerih govorimo o "neposrednem predmetu" kot nasprotju "posrednega predmeta". "Posredni premet" se v tej slovnici imenuje al-adjekto (dajalniško prislovno določilo). Običajni (neposredni) predmet se imenuje tudi "tožilniški predmet". Posredni predmet se po tradiciji imenuje "dajalniški predmet".
- participo (particip (deležnik))
- Beseda, ki predstavlja dejanje ali stanje, kakor da je lastnost njegovega osebka ali predmeta.
- pasivo (pasiv (trpnik))
- Način z "obrnjeno" stavčno konstrukcijo, v kateri tisto, kar je navadno v tvorniku) predmet, nastopa kot osebek.
- plozivo (ploziv (zapornik))
- Soglasnik narejen s popolno zaporo, katero prebijemo s potiskom zraka (p, t, k, b, d, g).
- pluralo (plural (množina))
- Slovnično število: več kot ena zadeva.
- predikativo (predikativ (povedkovnik))
- Samostojen stavčni člen, ki opisuje osebek ali predmet s pomočjo glagola.
- prefikso (prefiks (predpona))
- Afiks, katerega damo pred druge korene.
- prepozicio (prepozicija (predlog))
- Besedica, ki prikazuje stavčno funkcijo sledečega stavčnega člena.
- preterito (preterit (preteklik))
- Glagolska oblika, ki izraža dejanje ali stanje v preteklem času.
- prezenco (prezent (sedanjik))
- Glagolska oblika, ki izraža dejanje ali stanje v sedanjem času.
- pronomo (pronomen (zaimek))
- Besedica, ki jo uporabimo kot nadomestilo za samostalniški stavčni člen.
- singularo (singular (ednina))
- Slovnično število za eno zadevo.
- subjekto (subjekt (osebek))
- Stavčna funkcija, ki (v tvornem načinu povedi) prikazuje tisto, ki vrši dejanje povedka.
- subjunkcio (subjunkcija (podredni veznik))
- Besedica, ki uvaja odvisni stavek tako, da ga poveže z njegovim glavnim stavkom.
- substantivo (substantiv (samostalnik))
- Beseda, ki lahko nastopa kot glavna beseda v stavčnem členu, ki je osebek, predmet, zvalnik, prislovno določilo, pridevek, dopolnilo ali povedkovo določilo .
- sufikso (sufiks (pripona))
- Afiks, katerega damo za drugimi koreni.
- suplemento (suplement (dopolnilo))
- Neposreden opis (neglagolske besede), katere razmerje z opisovano besedo označuje funkcijski kazalnik (predlog ali tožilniška končnica).
- transitiva (tranzitivni (prehodni))
- (za glagol) Ki ima lahko predmet.
- verbo (verbum (glagol))
- Beseda, ki izraža dejanje ali stanje in ki ima lahko vlogo povedka v stavku. Kot glagol upoštevamo tudi nedoločnik, čeprav takšen glagol običajno ne more nastopati kot povedek.
- vibranto (vibrant (zatresen glas))
- Soglasnik narejen z več hitrimi zaporednimi zaporami in preboji (r).
- vokalo (vokal (samoglasnik))
- Jezikovni glas, ki je narejen brez zapore zračnega toka in ki lahko nosi poudarek.
- vokativo (vokativ (zvalnik))
- Stavčna funkcija, ki pokaže tistega, v katerega je poved usmerjena.
- volitivo (volitiv (želelnik))
- Glagolski naklon, ki kaže, da dejanje ali stanje ni dejansko, ampak le želeno.
- vorteto (vorteto (besedica))
- Beseda, ki ne rabi končnice, a lahko nastopa v stavku takšna, kakršna je.