V esperantu je glavno pravilo za besedni red razumljivost. Besede postavimo v takšno zaporedje, da je smisel jasen. Različne končnice, zlasti N, omogočajo veliko svobodo, a ta ni absolutna.

Mnoge prislovne besedice naj zaradi večje jasnosti navadno stojijo tik pred tistim, na kar se nanašajo, npr. ankaŭ, eĉ, tre, nur. Tudi ne naj stoji pred tistim, kar zanika.

Predlog naj stoji vedno pred tistim, čigar funkcijo kaže.

Veznik naj stoji pred tistim, kar povezuje z nečim drugim.

Ajn naj stoji tik za tisto tabelno besedo, kateri daje odtenek.

Vrstni red stavčnih členov

Osnovni vrstni red stavčnih členov sledi sledečemu modelu:

osebek — povedek — predmet — ostali stavčni členi

Če uporabimo drugačen besedni red, ne spremenimo osnovnega pomena, ampak samo ustvarimo različne poudarke. Pri povedkovem določilu pa ne moremo vedno poljubno spreminjati besednega reda, ker povedkovo določilo najčešče nima funkcijskega kazalnika. Razlika je med leono estas besto (resnica) in besto estas leono (narobe, ker obstajajo še druge zveri). V stavku, kot je lernanto fariĝis instruisto, je vrstni red zelo pomemben, ker je instruisto fariĝis lernanto popolnoma druga zadeva. V večini dejanskih stavkov s povedkovim določilom že kontekst odstrani možnost nesporazumov, tudi če uporabimo nenavaden besedni red. Ampak stavek, kot je instruisto lernanto fariĝas, je komaj razumljiv in se mu je treba izogniti.

Postavitev naprej

Stavčni člen, ki se navadno ne pojavlja na prvem mestu v stavku, lahko poudarimo s tem, da ga postavimo na takšen začetni položaj:

Stavčni člen, čigar glavna beseda je tabelna beseda na KI, navadno stoji na začetku svojega glavnega stavka ali odvisnega stavka. Takšen položaj pa ne pomeni poudarjanja pri besedah na KI. Pred besedo na KI pa lahko stoji predlog, ki prikazuje njeno stavčno funkcijo:

V načelu lahko tudi druge besede, ki sodelujejo z besedo na KI, stojijo pred njo, a na splošno nimamo radi pred besedo na KI česar, kar ni predlog:

Vezniki kaj, aŭ in sed lahko brez težav nastopajo pred besedo na KI, ker takšne besedice ne pripadajo resnično h kasnejšemu stavku, ampak ga le povezujejo s predhodnim: Dum la trarigardado mi trovis diversajn esprimojn, kiuj siatempe ŝajnis al mi bonaj, sed kiuj nun al mi ne plaĉas kaj kiujn mi volonte ŝanĝus.

Včasih lahko postavimo stavčni člen, ki v resnici pripada odvisnemu stavku, na začetek povedi. To ustvari zelo močan poudarek zaradi nenavadnosti besednega reda:

Pogosto lahko nastane zmeda, h kateremu delu stavka zares spadajo na čelo postavljene besede. Lahko se zdi, da pripadajo glagolu glavnega stavka, ker stojijo bolj blizu njega. Če nastopa stavčni člen, katerega hočemo poudariti, kot osebek v odvisnem stavku, ga nikakor ne smemo odmakniti, ker mora osebek biti pri svojem povedku. Torej sploh ne gre: Tiu laboro mi pensas, ke estas malfacila. Moramo reči: Mi pensas, ke tiu laboro estas malfacila.

Včasih, če smisel to dovoljuje, lahko poudarimo stavčni člen v odvisnem stavku z uporabo naprej postavljenega prislovnega določila s pri. Ta stavčni člen, ki ga hočemo poudariti, pustimo na svojem mestu v odvisnem stavku v obliki zaimka ali tabelne besede in ga na začetek povedi postavimo v obliki prislovnega določila s pri. Poudarjena zadeva nastopi torej dvakrat, enkrat kot prislovno določilo s pri v glavnem stavku in enkrat kot zaimek v svoji pravi stavčni funkciji v odvisnem stavku:

Včasih, kadar je potrebno postaviti besedo na KI na začetek stavka, a beseda na KI pripada smiselno odvisnemu stavku, lahko postane rezultat zelo težko razumljiv. Na srečo se takšni problemi pojavljajo v praksi zelo redko:

Popolnoma se izogibajmo takšnim stavkom, če je odvisni stavek sam vprašalni, ker takšna zgradba postane preveč zapletena: Ŝi demandis, ĉu mi ŝatas muzikon. → Kion ŝi demandis, ĉu mi ŝatas? Moramo reči Kion ŝi demandis?, čeprav je to manj natančno, ali uporabiti rešitev s pri, ki je prikazana tu spodaj.

Enak problem obstaja pri oziralnih (nevprašalnih) besedah na KI. Tudi takšne besede na KI postavljamo na začetek odvisnega stavka. Če oziralna beseda na KI v resnici pripada odvisnemu stavku odvisnega stavka, lahko nastane zmeda:

Pogosto se lahko izvijemo z naprej postavljenim prislovnim določilom s pri. Pustimo zadevo na KI na svojem mestu v obliki zaimka in uporabimo prislovno določilo s pri kot vprašalni izraz ali podredni veznik:

Če nastopa zadeva na KI kot osebek, je ne moremo premakniti iz odvisnega stavka. Osebek glagola mora biti prisoten v svojem stavku: Karlo diris, ke lia frato edziĝis. → Kiu Karlo diris, ke edziĝis? Diris ima navidez dva osebka, medtem ko se zdi, da edziĝis sploh nima osebka. Uporabite rešitev s pri: Pri kiu Karlo diris, ke li edziĝis?